Visoke cene energentov, trenutne gospodarske razmere ter navsezadnje tudi vse bolj očitne okoljske spremembe investitorje vse pogosteje prisilijo v razmišljanje o čim bolj energetsko učinkoviti gradnji ter s tem zmanjšanju stroškov vzdrževanja lastnega doma.
V razmislek
Osnovno vodilo sodobne gradnje je torej varovanje okolja in varčevanje z energijo na vseh ravneh, tako med gradnjo kot tudi v času delovanja sistemov v hiši. Vse večja osveščenost se kaže predvsem v izbiri virov ogrevanja in hlajenja, manj pa pri izbiri okolju prijaznih materialov. Verjetno bi bila t.i. osveščenost še dosti manjša, če trajnostni viri ne bi prinašali s seboj tudi nižjih stroškov. Le malo ljudi bi plačevalo več za uporabo sodobnih trajnostnih virov v primerjavi s klasičnimi energenti, če bi bili slednji cenejši.
Veliko manj pa je še vedno tudi ljudi, ki ob načrtovanju gradnje lastnega doma z upoštevanjem vidika varovanja okolja pomislijo na materiale, ki jih bodo vgradili. Z izbiro primernih gradbenih materialov lahko veliko prispevamo k manjšemu ogljičnemu odtisu. Pri tem se bo morda potrebno odpovedati tradicionalnim materialom, ki v procesu proizvodnje pridobivanja trošijo ogromno energije, onesnažujejo zrak s trdimi delci ter za seboj puščajo ogromne degradirane površine, hkrati pa je njihova ponovna uporaba oziroma recikliranje zelo zahtevna. Ste že slišali za izraz »cradle to cradle« oziroma od »zibelke do zibelke«? Gre za razvrstitev izdelkov, ki je še naprednejša od označbe »cradle to grave« oz. »od zibelke do groba«, predvsem v smislu manjšanja negativnega vpliva na okolje. V to kategorijo se uvrščajo najbolj napredni izdelki, ki jih potem, ko je njihova življenjska doba v prvotnem namenu končana, uporabimo kot surovino za izdelavo drugega, celo bolj naprednega izdelka.
Morda se vam to ne zdi prav nič povezano z gradnjo nizkoenergijskega doma. Toda, če pomislite, da boste v vaš dom vgradili nekaj ton materialov, je gotovo nezanemarljivo, kakšna dediščina bo ostala za vami, ko bo hiša, ki ste jo zgradili, dotrajana. Zato je pomembno, da poskrbite, da boste vgradili čim več materialov, ki jih bo mogoče ob prenovi, demontaži ali zrušitvi vaše dotrajane hiše ponovno koristno uporabiti.
Ob upoštevanju teh predpostavk bo vaša hiša gotovo doprinesla k čistejšemu okolju na dolgi rok pa tudi stroški vzdrževanja bodo relativno nizki. In tudi to sodi v zavest o nizkoenergijski in pasivni, torej trajnostni gradnji.
Kateri svet se vam torej zdi prijaznejši?
Energetska izkaznica
Kakovost stavbe ter s tem tudi njeno vrednost definira energetska izkaznica. Pridobitev energetske izkaznice ni obveza vsakega lastnika nepremičnin, jo boste pa vsekakor potrebovali, če boste želeli vašo nepremičnino nekoč prodati ali oddati v najem za obdobje daljše od enega leta (tako je zapisano v trenutno veljavni zakonodaji).
Iz energetske izkaznice je med drugim razvidno, v kateri energijski razred sodi stavba ali del stavbe. Nizkoenergijska hiša je stavba, za katero je po prevladujočih smernicah predvidena letna poraba energije za ogrevanje med 15 in 50 kWh / m2 ogrevane površine.
Nizkoenergijska hiša je lahko tudi razgibana (vir)
Razpon porabe energije za ogrevanje v standardu nizkoenergijske hiše je precejšen, vrednosti blizu 50 kWh/m2 površine dosežemo dokaj enostavno. Bolj se boste bližali vrednosti 15 kWh/m2, bolj boste morali biti previdni pri izbiri postopkov in materialov, da boste dosegli načrtovan kriterij.
Ali je gradnja nizkoenergijske hiše dražja od gradnje klasične hiše?
Proces odločanja pred načrtovanjem gradnje nizkoenergijske hiše seveda ni enostaven. Investitorji si postavljajo vrsto pomembnih vprašanj- koliko sploh stane gradnja nizkoenergijske hiše v primerjavi s klasično, za kakšno nizkoenergijsko hišo naj se odločim, kakšni so prihranki in kolikšno vlogo igrajo klimatske razmere gradbene parcele?
Danes mora biti vsaka novozgrajena hiša nizkoenergijska, zato se morda raje osredotočimo na zelo dobro nizkoenergijsko hišo (zidano, ne leseno ali montažno), katere poraba energije za ogrevanje je bližje vrednosti 15 kWh/m2 površine.
Da bi dosegli tako nizko porabo energije, morate največ pozornosti posvetiti predvsem odlični izolaciji, ki je že v osnovi najpomembnejša pri gradnji tovrstnih hiš.
Pri zasnovi hiše in izbiri optimalne izolacije lahko izhajate iz dveh osnovnih izhodišč. Osnovna nosilna konstrukcija stavbe je lahko izvedena v najmanjši možni debelini skladno s predpisi ne glede na izolativnost materialov, zadostna izolativnost je namreč v veliki meri zagotovljena z namestitvijo primerne, običajno zelo debele (>20 cm) izolacije na zunanjih obodnih zidovih hiše.
Lahko pa se odločite za osnovno nosilno konstrukcijo, ki je že v svoji osnovi dovolj izolativna, da doseže standard nizkoenergijske gradnje in ne potrebuje dodatne toplotne izolacije na zunanjem zidu ali pa potrebuje le relativno tanek sloj. Redki so materiali, ko imajo v sebi hkrati združeni nosilnost in izolativnost ter s tem omogočajo izvedbo enoslojnega zidu v nizkoenergijski gradnji . Takšen je na primer porobeton Ytong, ki je od nekdaj znan predvsem po svoji izolativnosti, zato ni čudno, da ga pogosto najdemo v projektih varčnih hiš in drugih stavb.
Vsak od navedenih načinov ima svoje prednosti in slabosti, stroške gradnje pa je potrebno izračunati na podlagi dejanskih podatkov.
Seveda pa priporočljivega standarda nizkoenergijske ali pasivne hiše ne dosežemo le z gradnjo optimalno izoliranih zidov in strehe, pač pa moramo upoštevati še nekatere druge elemente kot so lokacija hiše, njena orientacija na parceli, oblikovni faktor, stavbno pohištvo ter sistem ogrevanja.
V primerjavi z začetki nizkoenergijske in pasivne gradnje pred približno 15 leti so cene sistemov in materialov nižje, pa kljub temu še vedno višje od cen materialov, ki jih uporabljamo za gradnjo klasičnih hiš.
Okvirni stroški gradnje nizkoenergijske hiše
Težko je natančno opredeliti stroške gradnje nizkoenergijske hiše, saj so le ti močno odvisni od samega projekta in s tem vrste materialov in sistemov. Vseeno pa obstajajo ocene, ki so nastale predvsem na podlagi izkušenj, ki se jih je v preteklih letih med investitorji in izvajalci nabralo kar nekaj.
Groba ocena je, da je gradnja dobre nizkoenergijske hiše dražja od gradnje klasične nizkoenergijske hiše za najmanj 10%. Najdemo pa lahko tudi ocene stroškov gradnje po kvadratnem metru (vir), ki se gibajo od 1.100 do 1.400 €/m2. Glede na ta izhodišča bi bil strošek gradnje klasične nizkoenergijske hiše (torej minimalni standard po PURES-u) približno 1.100 €/m2. Odstopanja so lahko precejšnja, povezana pa so predvsem s kakovostjo izbranih materialov.
Isto seveda velja tudi pri gradnji dobre ali celo zelo dobre nizkoenergijske hiše. Zelo velik vpliv na ceno imajo izbrani materiali in sistemi, ter seveda predvidena poraba energije. Manjša je projektirana poraba energije po kvadratnem metru, višji bodo stroški gradnje, torej se bodo približali ceni 1.400€ po kvadratu. To pomeni, da bo cena gradnje manjše zelo dobre nizkoenergijske hiše s 130 m2 površine dosegla okrog 180.000 €. Klasična nizkoenergijska hiša iste velikosti bi stala približno 143.000 €. Razlika je precejšnja, vendar pa si lahko del stroškov gradnje zelo dobre nizkoenergijske hiše povrnemo s pridobitvijo subvencije ter seveda manjšo porabo energije v prihodnosti. Razlika v investiciji z upoštevanjem subvencije naj bi se povrnila v približno 20 letih, kar je gledano na celotno življenjsko dobo hiše, v resnici zelo hitro.
Zelo dobra nizkoenergijska hiša (vir)