Irena in Primož Brunček sta se po bivanju v najetem stanovanju, za katerega sta plačevala visoko najemnino, odločila, da gresta na svoje. Odkupila sta tristo let staro hišo s parcelo, v kateri so bivali Primoževi stari starši, da bi ob njej zgradila novi dom zase in takrat še ne dveletnega sina Luko. Takoj sta se odselila iz najetega stanovanja, začasno namestila pohištvo v garaže svojih staršev, ki živijo v bližini parcele, in najprej obnovila in uredila nekaj prostora v stari hiši za bivanje. V tem času sta začela pridobivati tudi projektno dokumentacijo za novo hišo.
Zadeve pa niso stekle povsem po načrtih. Najprej je prišel na vrsto drugi otrok in par je v starem objektu uredil dodatno sobo za bivanje.
»Vsi so nama govorili, da se nama ne splača graditi nove hiše, zdaj ko sva že v staro toliko vložila. Vendar imela sva načrt in vizijo, kako bomo živeli,« pravi Irena in vmes na pol v šali doda: »Stara hiša je dolga kot ponedeljek, strop v njej pa je bil tako nizek, da je mož pri oblačenju v kopalnici kar nekajkrat razbil luč.«
Potem je sodu izbila dno cena komunalnega prispevka za novogradnjo.
»Pričakovala sva, da naju bo stal manj kot tisoč evrov,« pravita Brunčkova, »in ne skoraj osem. Cena naju je tako zelo presenetila, da sva se odločila, da je ne plačava.«
Ta odločitev ju je postavila pred dejstvo, da se celovito lotita obnove hiše. Prenovo sta arhitekturno zasnovala tako, da sledi prvotni podobi hiše, zgrajene pred tristo leti za namene bivanja rudarjev in njihovih družin, čeprav ni spomeniško zaščitena. Seveda sta se obnavljanja lotila po korakih. Zavedala sta se, da bo potrebno zamenjati strop nad obnovljenimi prostori, vendar sta želela pred tem investirati v novo streho, saj bi na ta način lahko začela obnavljati tudi podstrešje. Načrti pa se niso izšli.
Komaj so hišo odkrili in jo zaščitili s cerado, je svoje pridala narava. Prišlo je deževje, ki se je vsak dan stopnjevalo. Na koncu je družini sredi noči odpihnilo zaščitno pregrinjalo, voda pa ni zalila samo podstrešja, temveč tudi tristo let stari strop, ki se je spremenil v redko cedilo. Voda je tako pritekla v že urejene bivalne prostore in uničila pode, pohištvo, zidove. Huda ura bo družini Brunček vedno ostala v spominu. Irena Brunček je bila tistega usodnega večera, ko je voda predrla strop, z otrokoma sama doma. Mož je bil namreč v službi. Kot bi se v takih razmerah znašel vsak, je tudi on najprej podstavila škaf in za njim še nekaj posod, da bi zaščitila pode in pohištvo pred vodo, vendar je bil trud zaman. Strop je spuščal kot cedilo.
Ta nesreča je Brunčkove prisilila, da so se lotili obnove temeljiteje, kot so sprva načrtovali. Morali so ugrizniti v najtrše jabolko – menjavo stropa.
»Mislila sva, da bo to mačji kašelj, zato sva se tega projekta nameravala lotiti pozneje. Ko bomo že imeli streho in urejene spalnice v zgornjem nadstropju,« pravita Irena in Primož Brunček in se zraven takoj nasmehneta, da ju je narava, čeprav na krut način, dobesedno prisilila k drugačnemu pristopu, ki pa se je izkazal kot edini pravilni.
Ko sta namreč začela odstranjevati stari strop, sta se na lastne oči in z velikim začudenjem prepričala, da so pred tristo leti gradili povsem drugače.
»Če ne bi videl, ne bi verjel,« pravi Primož. »Strop je bil narejen iz tramov, med njimi so bile naložene deske v etažah, vmesni prostor pa je bil zasut s peskom.«
»Ne bom pretiravala, če povem, da sva iz hiše odpeljala za okrog sto samokolnic peska,« doda Irena.
»Krog in krog so bili naloženi kamni,« pove Primož, »kaj kamni, tako težke skale, da jih dva nista mogla dvigniti. Ni mi jasno, kako so to nekoč spravili v hišo. Kot bi hišo gradili vesoljci,« se pošali Primož.
Ko je bil stari strop končno odstranjen, sta se Brunčkova odločila, da ga nadomestita z YTONG stropom. Po statičnih izračunih bi se lahko odločila tudi za betonskega, vendar je rešitev z ytongom predstavljala dosti udobnejšo, hitrejšo in preprostejšo rešitev. Ko je padla tudi odločitev, da bosta prenovila zgornje nadstropje, sta tudi za to gradnjo izbrala ytong. Ne pravijo zaman, da je obnova stare hiše večkrat dražja od novogradnje. Sploh če ti na pot stopi še narava in te prisili, da obnoviš vse naenkrat, kot so to morali storiti pri Brunčkovih, ki obnavljajo 300 let staro hišo na razgledni lokaciji v okolici Hrastnika.
Ko se je družina le odločila, da se temeljito loti obnove, je izbrala gradbeni sistem Ytong, ki omogoča masivno, hitro in enostavno izvedbo.
»Priznam,« pravi Irena, »da se nisem takoj strinjala. Z možem sva morala gledati na ceno, denarja nama je že pričelo zmanjkovati. Vendar Primož ni odstopil od svoje odločitve, za kar sem vesela. Veste, vse, kar se da, delava sama. Kolikokrat je Primož med zidanjem vzkliknil, kako vesel je, da zida z Ytongom. Material mu je omogočal sprotna prilagajanja. Saj človek, ki prvič zida, ne more misliti na vse.«
Primož pritrjuje, da je zelo zadovoljen. »Gradnja hitro napreduje, vsakršna dilema se z Ytongom enostavno reši, na voljo so tudi informacije.«
Irena in Primož Brunček sta ob dveh malih otrocih, ki sta ju v tem času del naselila pri starših, in redni zaposlitvi vse moči usmerila v obnovo. Njun vsakdanjik že več mesecev poteka po natrpanem urniku: služba, delo pri hiši, popoldansko kratko druženje z otrokoma in potem spet delo pri hiši. Da lahko delata do poznih nočnih ur, spita v improvizirani spalnici, ki je bila nekaj časa celo brez stropa. Ne glede na razmere, pa Irena niti ene noči ni prespala drugje, čeprav je takrat, ko ima Primož ponoči službo, sama v hiši.
Razmere so se za silo izboljšale, ko so vgradili Ytong strop, še vedno pa je ostajalo odprto zgornje nadstropje. Njuna želja je bila, da bi ga zaprla pred koncem lanskega leta. Tako bi z otrokoma v hiši preživela božič in novoletne praznike. Načrt na žalost ni uspel. Glavni razlog za to so bile predvsem zelo nizke temperature, ki so delo zelo upočasnile. Za praznike so tako v hiši res postavili jelko in jo celo okrasili, vendar so praznike preživeli na toplem, pri starih starših.
Irena in Primož, ki sta kljub mrazu delala po svojih najboljših močeh, sta se ogrevala s kaminom in električnim radiatorjem. Energija se je sproti izgubljala, zato sta želela čimprej vgraditi okna. »Bala sva se,« pove Irena, »da izvajalci pri desetih stopinjah pod ničlo tega sploh ne delajo.« Vendar so. Ko so vgradili stavbno pohištvo, je bilo delo takoj lažje, saj so bile temperature vsaj v hiši znosnejše.
V zadnjih mesecih so pri Brunčkovih pozidali in ometali stene v mansardi ter zaključili strope. Zidali so tudi v pritličju, in sicer predelne stene med kuhinjo, jedilnico in hodnikom. Prehode so oblikovali z oboki, v jedilnici, ki je bila pred poplavo otroška soba, pa so morali položiti nova tla.
Primož se spominja, kako so jih zalivali z betonom ravno med velikonočnimi prazniki, ko je zunaj deževalo in vmes celo snežilo. »Žena je bila tista, ki me je pregovorila, čeprav sem jo opozoril, da ne bomo gotovi v eni uri, kot je sprva pričakovala. Za nameček nam je okrog šestih zmanjkalo še cementa, ki smo ga morali iti iskat. Dela smo zaključili okrog osmih zvečer. Tla pa se zaradi mraza niso posušila kar precej časa.«
Čeprav dela, ki jih opravljaš sam, tečejo počasi, pa so zdaj Brunčkovi že v tistem obdobju, ko se vsak korak tudi občutno pozna. V hiši so napeljali že inštalacije ter talno gretje. Ko bo v zgornjem nadstropju prišlo na vrsto beljenje, se ga bosta lotila sama. Uredila bosta tudi teraso in se lotila še ostalih del, ki jih pri hiši običajno ne zmanjka. Vendar ju to niti najmanj ne skrbi. To bodo namreč še najmanj zahtevna opravila v primerjavi z vsemi, ki sta se jih Irena in Primož pri obnovi svoje 300 let stare hiše lotila. Morda sta kdaj ubrala daljšo in zahtevnejšo pot, vendar sta pri delu pridobila veliko novih izkušenj in znanja, predvsem pa sta se izkazala kot odlična ekipa. Že res, da sta se kdaj spričkala, kot pravita, vendar sta se tudi hitro spet spravila. To pa je poglavitno za uspešen zakon in celotno družino. Če sta bila otroka zaradi obnove hiše prikrajšana za polno družinsko življenje, bodo po vselitvi prav vsi cenili svoj novi dom, in trudi, ki so ga vanj vložili.
»Otrokoma težko obljubiva točni datum vselitve, vendar se nama zdi realno, da bomo septembra, ko se prične novo šolsko leto, vseljeni,« pravi Primož. »Lan je junija dopolnil drugo leto, Luka pa bo šel jeseni v četrti razred. Takrat bo začel ponovno obiskovati tudi treninge nogometa, ki smo jih v času obnove dali na stran.«
Ne dvomimo, da si bodo ob vselitvi poleg otrok pošteno oddahnili tudi Irena, Primož in njuni starši. Družini želimo, da bi delo teklo po načrtih in da nas jeseni spet povabijo na obisk, upamo, da v že opremljen dom.